(Objavljeno v Nedeljskem dnevniku, 18. novembra 1979)
Tri desetletja so lahko kot bežen hip, izpolnjen z eno samo nepretrgano dejavnostjo, ko se človekova misel, in delo zlivata v strugo, tekočo k jasno začrtanemu cilju, k spoznanju o nujnosti prizadevanje brez predaha, brez počitka, brez odstopanj, omahovanj in popuščanj. Tri desetletja, izgorela v takem ognju strastne sle po ustvarjalnem prispevku, po dovršitvi zastavljenega, minejo tako mimogrede, nekje v ozadju zavestne prisotnosti v času in prostoru se pretakajo dnevi in leta iz rojene začetosti v dokončno minulost, odtekajo v neponovljivost. Takšna, tako hitra minljiva in minula, so bila tudi tri desetletja, ki jih je prof. Tine Orel, eden najzvestejših slovenskih planinskih delavcev, posvetil urednikovanju naše ugledne planinske revije – Planinskega vestnika.
Ko je z januarsko številko leta 1950 kot prvi v Vestnikovi navezi zaoral novo uredniško brazdo v široko ledino, segajočo vse tja v prejšnje stoletje, v leto 1895, ko se je Planinski vestnik rodil, se je Tine Orel jasno zavedal duhovnih in gmotnih temeljev, na katerih je zraslo in se na njih razvija ter bogati slovensko planinstvo, planinska misel in ideje. Vedel je, da je planinski svet tudi slovenski, odkrival znanstvenik in ne športnik, to odkrivanje pa je v razvojnem obdobju, ko je od znanstvene radovednosti in eksistenčne nuje počasi začelo dobivati značajske poteze športnega udejstvovanja, odprlo široko področje človekovim športnim ambicijam, povezanim z občo kulturno, idejno in družbeno problematiko narodnostnega okolja. Zato si je planinstvo, pravi Tine Orel, lastilo tako pomembno vsebino, da se je vseskozi čutilo bliže kulturi kot telesni kulturi. O nobenem drugem športu ni zapisano toliko knjig, v nobenem drugem športu se ljudje ne ukvarjajo z duhovnimi vprašanji v toliki meri.
Zaradi te, v kulturno opredeljenost planinstva usmerjene Orlove misli in akcije, udejanjene skozi njegovo uredniško in publicistično delo, moram v tem zapisu njemu in njegovemu pojmovanju zvest, opustiti časovno razporejeno nizanje dejstev in se bogate snovi lotiti navzven, iz samega središča.
Kulturna prežetost planinstva je tisti spiritus agens vse planinske akcije skozi zgodovino, da mimo nje ni moč, pa najsi se tega planinstva lotevamo s katerekoli strani. Vzemimo samo pisano besedo o planinstvu in iz planinstva, o planinskem svetu, o ljudeh, živečih pod gorami, od gora in za gore, pa bomo dobili izredno pisano paleto najrazličnejših literarnih zvrsti, od romana do črtice in reportaže. Tu pa so še slikarji in glasbeniki. Vsi ti prihajajo kot planinci k Vodnikovemu »Večnemu mojstru«, ki s triglavskih grebenov ukazuje, »prid' zidar se les učit!«
»Bogastvo vtisov, smisel za telesni in duševni napor, za visoke in pestre cilje, prilagojene posameznikom in njihovim zmogljivostim, smisel za veličastnost prvobitne narave, smisel za osebno rast, samozavest in veljavo, za osnovne eksistencialne nagibe,« razmišlja Tine Orel, »vse to pomeni tisto globoko človeško, humano vsebino planinstva, ki je toliko pomembnejše, kolikor bolj na drugi strani zgolj športni nagibi postajajo plen profesionalizacije. Skoraj stotisočglava slovenska planinska organizacija se v tem trenutku lahko pohvali s presežnikom naše najmnožične telesnokulturne organizacije, ki s svojo programsko naravnanostjo izvablja vso to množico ljudi v aktivno telesno in duhovno aktivnost, v neposredno doživljanje narave.«
V gorah je torej vse in hkrati nič, kajti gore so le izvir našega lastnega duhovnega bogastva, zrcalo in odsev tega, kar od njih, torej od sebe samega pričakujemo. Gore nas, tako trdimo, spodbujajo k visokim mislim, k plemenitim dejanjem. Gore človeka bogate s tem, da ga prisilijo, naj pokaže svoje najboljše moči. Nasprotno pa tudi človek goram vdihuje človeško dušo, gore tako rekoč ustvarja s tem, da svoje ideje veže nanje in jih vedno znova oživlja. V tem je humanistična globina ljubezni do gora, v tem je planinska etika, prepojena s kulturno zavestjo.
»Zato,« poudarja Tine Orel, »ker gora krepi in odkriva v človeku tisto, kar je v njem najognjevitejšega, s tem pa odkriva človekovo vrednost in njegove meje. Gore imamo radi zaradi tistega, kar terjajo od nas.«
Uredniško taktirko najstarejše še izhajajoče slovenske revije, Planinskega vestnika, je prof. Tine Orel sprejel iz rok dr. Arnošta Brileja in kmalu začel v vsebinsko izročilo in zasnovo revije vnašati nove, svoji osebnosti in pojmovanju planinske akcije primernejše značilnosti. Planinski vestni k je ostal glasilo slovenske planinske organizacije, v njem je večji del prostora ostal namenjen avtorskim prispevkom, napisanim s tankočutnim peresom številnih slovenskih planincev in alpinistov, ob novicah o delu osrednje organizacije in posameznih planinskih društev pa so začeli svoje ugledno in vedno potrebnejše mesto dobivati planinski razgledi po svetu, novice iz tujih logov, ki jih že vrsto let iz tujega revialnega tiska lušči in prevaja urednik sam ter tako skuša, kolikor se le da , zapolnjevati vrzel v naši aktualni obveščenosti o planinskih in alpinističnih dogajanjih širom po svetu. To je toliko pomembnejše prav v tem našem planinskem trenutku, ko naši alpinisti posegajo po samem svetovnem kakovostnem vrhu.
Pred štirimi leti, ko je Tine Orel slavil svoj srebrni uredniški jubilej, je bilo ob 80-letnici izhajanja glasilo Planinske zveze Slovenije Planinski vestnik z ukazom predsednika republike Josipa Broza Tita za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. Velik, v tem trenutku, ko še trdno drži za krmilo, težkoobjektivno ovrednoten, je Orlov delež k omenjenemu »prispevku Planinskega vestnika«.
Pomen pisane planinske besede kljub vsej naglici našega vsakdana ostaja. Ta beseda vodi človekovega duha skozi zamotane labirinte spoznanj o svojih koreninah, o svojem izvoru, o začetkih gibanja, ki mu pripada. Človekov nemirni duh išče v globine svojega kulturnozgodovinskega izročila in skozi pisano besedo odkriva vznemirljivost začetkov. Tine Orel v svojih razmišljanjih o predhodnikih planinstva piše:
»Za predhodniško dobo planinstva na Slovenskem je značilna razsvetljenska miselnost kot podlaga za prvi vzpon na Triglav konec 18. stoletja, torej v tistem času, kot je prišlo do prvega vzpona na streho Evrope Mt. Blanc. Če je tam zdravnika dr. Paccarda vodil iskalec dragocene rude Balmat, so pri nas ranocelnika Willomitzerja vodili na Triglav koprivniški rudarji, ki so okoli Goreljeka kopali železno rudo za Zoisove fužine. Ne dolgo po prvem vzponu na Mt. Blanc že stopa na njegov vrh znanstvenik –plemič Henri Benedict de Saussure, proti Triglavu pa nastopita pot Valentin Vodnik, mož Zoisovega kroga, in grof Hohenward, oba z očmi naravoslovcev. Če je Vodnika njegova pot proti vrhu Triglava navdihnila, da je zapel odo Vršacu, svojemu Parnasu, je to v naših okoliščinah pomenilo prav toliko kot slavospevi Alpam, ki so jih napisali pesniki velikih narodov. Še bolj pomembni so bili impresivni verzi, ki jih je z umetniško dikcijo za vse čase kot umetniško popolnost posvetil naši gorenjski pokrajini, Vrbi in Bohinju France Prešeren. Za njim pa je prišla cela vrsta pomembnih mož, ki jim je gorska pokrajina pomenila tvoren umetniški navdih v besedi, podobi in glasbi.«
V ta ustvarjalni lok, izzvan ali vsaj posredno spodbujen s planinsko idejo, povsem enakopravno vstopa tudi Planinski vestnik, po zaslugi vseh svojih, tudi zadnjega urednika, vedno aktivno vpet v kulturno snovanje, še posebej takrat, ko je spodbujal in ko spodbuja ter kliče k besednemu oblikovanju, planinsko misleči posamezniki, in teh ni malo, pa se odzivajo, pišejo cela vrsta najtehtnejših, najbolj literarno oblikovanih prispevkov, pa je že doživela svoje ponovno rojstvo v knjižni obliki.
Zapisano je le delček velikega ustvarjalnega dejanja, ki ga vedno znova, cela tri desetletja vzpostavlja Tine Orel, ko dvanajstkrat vsako leto vdihne mrtvemu snopiču papirja živo vsebino, stekajočo se iz vseh vetrov, in iz delčkov sestavi celoto, ki ji pravimo Planinski vestnik.
Mitja Košir