(Objavljeno v Naših razgledih, 11. Januarja 1980)
Pogovor Naših razgledov
Govori prof. Tine Orel, glavni in tehnični urednik tridesetih letnikov Planinskega Vestnika
Razgledi: Tovariš Orel, zaradi posebnega daru ste veljali za enega najbolj bistrih slavistov, bili ste profesor slovenščine, ravnatelj, hkrati redni zunanjepolitični komentator v časopisu, gledališki kritik, vodstveni delavec v prosvetno-pedagoški službi, planinec, alpinist, in ob vsem tudi trideset let urednik Planinskega Vestnika, do tridesetletnice v letu 1979. Kako ste vse to zmogli?
Orel: Bil sem ves čas zvečine zdrav – in rad sem delal.
Razgledi: V prejšnjem vprašanju smo rekli da ste bili »ob vsem« tudi urednik Planinskega Vestnika. Vas ni morda to motilo, mar ne bi morebiti morali reči »predvsem«, glede na vašo notranjo privrženost glasilu in področju, ki ga razglaša, in glede na mučno delo, ki ste ga opravljali, pa glede na zunanje stiske, ki ste jih premagovali s tolikšno neodjenljivo voljo? In navsezadnje je trideset letnikov revije bilanca, kakršno bi si kdo lahko štel za življenjsko delo in poslanstvo; to delo ste seveda opravljali nepoklicno, iz človeškega in družbenega idealizma, če uporabimo pojem, kakršnemu se danes človek in včasih tudi kak člen sistema rada posmehujeta.
Orel: Ostaniva kar pri prvem vprašanju, čeprav je res, da mi je bil Planinski Vestnik prav tako srčna zadeva kot poklic, delo zanj in z njim pa obenem tudi služba stroki, ki sem si jo izbral. Tako je ta idealizem utemeljen. Brez tega ne gre. In ne nazadnje: športna, kulturna in politično-gospodarska vsebina našega planinstva je tudi priča naše zmogljivosti, vztrajnosti in samozavesti, zato ima svoje mesto tudi v naši narodni vzgoji. Pedagoški poklic ne sme mimo tega in ne more.
Razgledi: Kaj vas je najbolj gnalo k temu delu, se pravi k urejanju Planinskega Vestnika, in kaj vas je napolnjevalo in vas hrabrilo, da kljub vsem skalam in prepadom na poti niste odjenjali?
Orel: V hribe sem začel hoditi z 12. Letom, planinsko literaturo sem rad bral, v višji gimnaziji pa sem se privajal uredniškim skrbem in radostim pri dijaškem listu »Domače vaje« na šentviški gimnaziji. Imeli smo dva imenitna nepozabna mentorja: dr. Antona Breznika in Jakoba Šolarja, oba zaslužna slavista. Pri krmarjenju Planinskega Vestnika ni bilo posebnih težav »ne s Scilo ne s Haribdo«: Slovenska planinska organizacija je od l. 1895 do 1941 znala in zmogla obdržati svoje glasilo, po l. 1945 pa je njegov organizacijski in kulturni pomen še bolj cenila in poudarjala. Preden sem iz rok takratnega urednika dr. Arnošta Brileja prevzel uredniško delo, sem šel na posvet k dolgoletnemu uredniku Planinskega vestnika dr. Josipu Tominšku, ki je svoja zadnja leta preživljal v Celju in zelo razborito spremljal obnovo našega planinstva po osvoboditvi. Upognjen od dela in let me je nekako potrdil z besedami, ki mi še danes živo zvene v ušesih: »Le vzemite to delo, povem vam pa, da boste v hribe prav zato manj hodili.« Moral sem se iz leta v leto s tem nekako pobotati.
Razgledi: Poznamo vas kot pisca pretanjenega duha, globokega čutenja in širokega razgleda, polega tega pa ste človek, ki piše v lepem jeziku in dognanem slogu, kar je še posebna redkost in dragocenost. Vendar vas vseeno – ali pa prav spričo tega – vprašamo, katero je bilo vaše izhodiščno, temeljno vodilo za oblikovanje Planinskega Vestnika.
Orel: Naše planinski glasilo je po osvoboditvi s svojim 48. letnikom spet prevzelo svoj stari naslov iz l. 1895 in s tem na svoj način potrdilo svoj program v novi družbeni ureditvi. Izkazalo se je, da je bila začasna sprememba naslova v »Gore in ljudje« pravzaprav nepotrebna, saj sama na sebi ni govorila o novi usmeritvi niti o kakšnem prilagajanju na revolucionarne družbene spremembe ali o jasnem poudarku na humanizmu in kulturi. Planinska organizacija (1893) in Planinski Vestnik (1895) sta zaživela, da vedno znova potrjujeta naše bivanje na svoji zemlji, da s tem družbenim in kulturnim sredstvom poudarjata našo pravico do življenja v našem odrastku Alp. Planinski Vestnik je spremljal in pomagal usmerjati naše narodno gibanje vse od ustanovitve, v dobi njegove svetovnonazorske in družbene diferenciacije, v stari Jugoslaviji, se podredil potrebam boja na življenje in smrt v NOB, po osvoboditvi pa nalogi, kako razvijati in utrjevati revolucijo na planinskem področju. Odgovornost Planinskega Vestnika se je prav v tem času povečala spričo izrednega kvantitativnega naraščanja planinske organizacije.
Razgledi: Koliko ste – po svoji presoji – mogli uresničevati in uresničiti temeljno hotenje? Katera je bila najhujša ovira?
Orel: Po svoji presoji? Ker je vsak samemu sebi še vedno najbližji in preveč blizu, bi to presojo raje prepustil drugim. Glavni urednik in vsi, ki so mu po delu blizu, se najbrž redko ali nikoli ne zazibljejo v sen, da so storili vse kar je treba, in ustregli vsem z vsem. Ankete, ki smo jih v prvih dveh desetletjih organizirali, nam niso odkrivale nobenih novi poti in snovi. Orientacija vsebine PlaninskegaVestnika je ves čas »omnibusna«, to se pravi, tvegana, saj rada velja stara resnica: »če hočete vsem ustreči, utegne nastati nekaj, česar noben noče«. O svojih dosežkih v gorah najraje in največkrat tudi »najlažje« pišejo alpinisti, vendar le v primeru, če imajo za to smisel in vsaj nekaj literarnega daru. Če tega nimajo, jim širša publika komaj sledi. Če imamo vse to pred očmi, se moramo vprašati, ali je sedanja zasnova Planinskega Vestnika še pravšnja. Narodi, ki imajo zaradi svoje številčnosti večje kulturne fonde, so se zatekli k alpinistični orientaciji planinskih revij, medtem ko o drugi društveni dejavnosti poročajo v puščobnih, čeprav zelo pisanih biltenih. Tudi v naši republiki je po posameznih društvih vzklilo in se celo lepo razraslo nekaj društvenih glasil. To je popolnoma naravno in zato prav, saj potrjuje, da je tiskana beseda o delovanju društva, ki nima igrišča, štadiona in s tem publike, izraz potrebe po sporočanju, po stiku s publiko. Skušal sem streči povezujočemu načelu planinske organizacije in njenim komisijam, ki skrbe za mladino, alpinizem, gospodarstvo, propagando, GRS, za pota itd., vendar skoraj vsa tri desetletja z občutkom, da vsemu v listu streči ni mogoče, tudi v rubrikah ne. Deloma je planinski organizaciji – posebno v zadnjem času – seglo pod pazduho dnevno časopisje, predvsem »Delo«. Če bo pri tem ostalo, bo Planinski Vestnik precej razbremenjen.
Iz povedanega se vsaj delno vidi, kje je najhujša ovira. Na v pomanjkljivosti gradiva, zadnja leta bolj v delitvi in novi ureditvi glasila.
Razgledi: Kdo je pravzaprav ustanovi Planinski Vestnik in kdo je dal pobudo za to?
Orel: Slovensko planinsko društvo, ustanovljeno leto 1893, je za prvi dve leti izdalo drobno letno poročilo o svojem delovanju, leta 1985 pa je že začelo izdajati mesečni Planinski Vestnik, gotovo po zgledu drugih planinskih organizacij po svetu. SPD je tedaj imelo 394 članov, od tega v Ljubljani 225, v kamniški in savinjski podružnici pa 169. Člani so Vestnik dobivali zastonj.
Razgledi: Kratek referat, potem pa vprašanje: V Sloveniji, v okviru Planinske zveze Slovenije, imamo 148 planinskih društev, precej čez 90.000 članov, naše gore vidi nad milijon obiskovalcev letno, premoremo 163 planinskih postojank, nadelanih imamo sedem tisoč kilometrov planinskih poti, imamo nič koliko alpinističnih odsekov in v njih vrhunskih plezalcev – in en Planinski Vestnik (pa radijske »Odmeve z gora« ter planinsko-alpinistične rubrike v časopisih). Koliko naročnikov ima Planinski Vestnik?
Orel: V letu 1979 je bilo naročnikov 5860.
Razgledi: Ali ni to število skromno, pravzaprav kar neverjetno majhno, glede na to, da veljamo za planinsko ljudstvo in spričo tega, da štejejo modri ljudje planinstvo za kulturni pojav, in predvsem ob dejstvu, da je Vestnik kvalitetno glasilo, dober »glasnik«?. Za kulturni pojav bi morala biti taka publikacija množični vir ozaveščanja in odsev množičnega potrjevanja.
Orel: Imate prav. Posebno velja to za zadnja leta, ko toliko govorimo o naši potrošniški družbi. Spričo nje in njenih značilnosti tudi cena za Planinski Vestnik že nekaj let ni primerna, ker je prenizka. Dodati bi morali nekaj k opremi in vsebini, povišati ceno glasila in seveda urediti vprašanje uredništva, honorarjev in vsega tistega, kar današnji »potrošnik« zahteva in pričakuje od glasila, ki ga kupuje na trgu ali pa se nanj naroča. Našega tržišča za planinski mesečnik pa seveda ne smemo primerjati s tržiščem pri velikih narodih. Treba je le pogledati, na čem stoji račun velikih alpinističnih revij v ZDA, Veliki Britaniji, Zah. Nemčiji in tudi v Franciji. Seveda s tem ne pravim, da se Planinski Vestnik ne bi mogel prav ob teh zgledih oblikovno in vsebinsko preroditi, vendar najbrž ne tako, da bi »izobešal« predvsem svojo kulturno naravo. Te vrste prerod planinskega glasila se mi zdi zadnja leta taka nujnost, da sem upravni odbor PZS v septembru 1979 prosil, da me razreši urejanja. Čas je, da sveža moč uveljavi novo vsebinsko in oblikovno zasnovo glasila PZS.
Razgledi: Zadnja leta venomer beremo o hudih denarnih stiskah Planinskega Vestnika. Ali planinska organizacija, ki naj ima zagotovo predvsem tudi vzgojno poslanstvo, ne bi mogla primakniti kaj več, kak denar preliti iz drugega namenskega predalčka v tega? Navsezadnje vsota za glasilo v primerjavi z drugimi zneski nemara zares ne more biti tako odločilno velika. Ali imajo lahko tkim. Pristojni organi mirno vest?
Orel: Prelivanje sredstev v proračun PZS bi seveda moralo biti v tem primeru kar precejšnje, sicer pa je treba priznati, da je glede na naše slovenske razmere Upravni odbor PZS izpričal za finance Planinskega Vestnika zadovoljivo razumevanje. Če pogledate na knjižno polico s Planinskimi Vestniki od l. 1895 do 1978, lahko ugotovite, kako rast in napredek našega planinstva odsevata tudi v obsegu in opremi Planinskega Vestnika.
Razgledi: Planinstvo je kulturni pojav, vendar žal mnoga znamenja opozarjajo, da še zdaleč ni kultiviran. Na gorah se nam pobijajo ljudje tudi zato, ker so brez elementarne planinske vzgoje oziroma ker niso vzgojeni, poučeni. Divjaštva v planinskih kočah raje sploh ne omenjamo. Lahko bi celo rekli, da so tudi vzgojitelji (bolje: tisti, ki bi to morali biti) v kakih odsekih nevzgojeni, ko se člani lotevajo brezglavih in usodnih dejanj. Prosim, izvzemamo nezgode, tragične dogodke, ki jih ne izzove človekova zaletavost, neprevidnost, nevednost.
Orel: Seveda je planinstvo kulturni pojav – po svojih nagibih, začetkih in s svojo povezanostjo s kulturo, znanostjo in tudi umetnostjo, je pa obenem obremenjeno z vsemi človeškimi lastnostmi, ki ženejo to »krono stvarstva« v najrazličnejše napake, stranpota, prekrške. Ne bi bilo lepo, če bi posploševali po znani ljudski modrosti: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Sicer pa: Ali ni tako tudi pri drugih kulturnih pojavih? Če bi vzgoja in pouk toliko štela in veljala, kolikor jima pripisujemo, kadar se nanju sklicujemo, kdaj bi že bila morala nastopiti sanjska »zlata doba človeštva«. V hribih se, žal, pobijajo in umirajo tudi kulturni, zelo poučeni ljudje, in to ne samo mladi. Radi pravimo, da »gora ni nora«. Seveda pa gre človek na pot tudi s srcem, z vsemi silami volje, ne nazadnje tudi s takimi, ki »prevzemajo odgovornost« za nesmiselno nesrečo. Gredo seveda tudi taki, ki se ne pouče o nevarnostih. Nesreča pa zadene tudi poučene. To je pri planinstvu najtežje vprašanje. Tudi najsposobnejši tečajnih z vsemi spričevali o imenitnih tečajih in preizkušnjah utegne postati žrtev nerazumljivega tudi nesmiselnega obnašanja. Nesreča pričaka tudi izkušenega starejšega človeka. In še marsikaj bi se dalo reči o tem. Tudi nam, ki mislimo, da imamo pravico trositi nasvete, se utegne kaj zgoditi.
Razgledi: V tem kulturnem pojavu, planinstvo, se zadnje čase dogajajo prav nepojmljive stvari: pravi vandalizem (uničevanje ali kraja vpisnih knjig in žigov, razbijanje skrinjic) in pravo hudodelstvo(izbijanje varovalnih klinov, krušenje in odbijanje oprimkov, resda na skoraj bolj plezalnih kot pa planinskih smereh). Kako je to mogoče – ko smo bili tako dolgo prepričani, da »smo nad 1.500 metri drugi ljudje« (opominjamo, da veselice ob žičnicah oziroma vrh žičnic tu puščamo vnemar)?
Orel: To so zares hude stvari še posebej zato, ker je storilce najhujših hudodelstev težko ali pa sploh nemogoče najti, bodisi da gre za stezo, za vrh ali za steno (to še najbolj). Težko najti že zato, ker si velika večina obiskovalcev gora ne more misliti , da bi v gorah sploh mogla srečati »dolinske« zlikovce, privoščljive ali nevoščljive hudodelce. To, da »smo nad 1.500 metri drugi ljudje« pa je le metafora za »evforijo« na vrhu, za srečo, zanos in zadovoljstvo, da smo nekaj dosegli v gorskem svetu. Filozofi razlagajo, da gre za učinek gibanja in za »dober« zrak, psihologi pravijo , da uspeh človeka osrečuje in v nekem smislu poboljšuje. Nekaj podobnega je napisal že Petrarca v 14. stoletju, Rousseau pa se je srdil, češ »da se mu zdi čudno, zakaj zdravniki ne predpisujejo zdravi, dobrodejni gorski zrak kot zdravilno zračno kopel, kot recept – za moralo, to je za nravno poboljšanje človeka«. Sicer pa mi prihaja – posebno ob tem, ko omenjate veselice vrh žičnic – na misel Goethe, eden prvih in največjih vabnikov za Alpe: »Zdaj se več ne moremo znebiti zlih duhov, ki smo jih priklicali v ris«. Najbrž res ne! Zmerom več jih je in zmerom več si upajo, ko razkrivajo svojo »evforijo«, norijo in , žal, še hudobijo.
Razgledi: Najbrž bi moralo brati Planinski Vestnik več ljudi… Vestnik, ki ni le prinašalec novic, marveč tudi opominja vest in pomaga oblikovati zavest… Nič povezano s tem vprašujemo , katero obdobje Planinskega Vestnika je bilo najugodnejše, pa naj gre za denar, sodelavce ali za naročnike.
Orel: Ne verjamem, da bi imelo branje Planinskega Vestnika tako čudodelno moč, ki bi spreobračala ljudi. Mislim pa, seveda, da izgredov prestopkov in surovosti, ki jih naštevate, ne počenjajo ljudje, ki planinsko glasilo berejo. Glede sredstev za Planinski Vestnik sem že govoril, število sodelavcev in naročnikov pa se ves čas drži skoraj istih številk. Res pa je, da se je število pred 25 leti nekoliko ustalilo na današnji ravni.
Razgledi: Sodelavce smo v temle pogovoru doslej po krivem zanemarili. Kaj bi rekli o njih? Ali bi si upali katere izmed njih posebej izpostaviti?
Orel: Redakcija Planinskega Vestnika je sproti po desetletjih poskrbela za »Splošno kazalo PV« 1895 – 1940; 1941 – 1950 in 1961 – 1970. Prvi in drugi zvezek je vestno sestavil Josip Wester, zadnjega pa enako vestno Vilko Mazi, oba res zaslužna planinca. V teh zvezkih je sto in sto avtorjev, od naših najvidnejših pisateljev, pesnikov in znanstvenikov do nepogrešljivih društvenih dopisnikov iz vse Slovenije. Če bi vam ta hip natresel nekaj velikih imen, bi zares tvegal, da bi katero prezrl. To ne bi bilo prav. Zadnje »Kazalo« ima 250 strani; za desetletje, ki gre h koncu, jih bo treba še več.
Razgledi: Vprašanje o razmerju med naravo in družbo je seveda takšno, da nanj ni mogoče odgovoriti na kratko, a vseeno vas prosim za kratek »oseben« odgovor nanj. Ker pa govorimo tudi o razmerju družba – človek, vas vprašamo še o tako imenovani relaciji narava – človek (ne družba).
Orel: Ne bi hotel odgovora navezati na senčne pojave, ki ste jih opazili na relaciji gorska narava – množično planinstvo. Najbrž smo vsi prepričani, da moderni odnos do narave kljub takim in drugačnim spakam sprošča in osrečuje človeka. Kulturna zgodovina označuje človekovo približevanje naravi kote nekakšen temeljni prerod, ki teče od humanizma in renesanse naprej vse do danes. Narava – človek! Če prav razumem vprašanje, moram odgovoriti, takole: O človeku pravimo, da je najvišje razvito bitje v naravi, da je gospodar narave ipd. To drugo mi nikoli ni bilo všeč. Saj utegne biti slab gospodar. In če tako ravna, ga k temu zapeljejo njegova pretirana samozavest, napuh, egoizem in podobne nečednosti. Narava ima svoje zakone. Prav je, če jih človek spoštuje, slabo, če jih ne.
Razgledi: Ali se je slovenska planinska (ali alpinistična) filozofija od začetkov do danes bistveno spremenila?
Orel: Planinske filozofije pravzaprav ni, čeprav je bil razvoj planinstva povezan tudi – in še kako! – z razvojem človeške misli od renesanse naprej. Avstrijski filozof dr. Karl Greitbauer je pred leti res zasedel dunajsko katedralo za filozofijo alpinizma, čeprav s tem ni rečeno, da je filozofija, ki jo raziskuje v tem smislu Greitbauer, neizogibna »duhovna oprema« današnjih alpinistov. Vsekakor pa drži, da je marsikakšen alpinist svoja dejanja utemeljeval tudi s filozofsko mislijo. Na primer Maduschka. Pa, seveda, pri nas Jug. Gotovo se tudi v planinski filozofski (če tako rečem) misli marsikaj premika.
Razgledi: V zadnjih letih doživljamo pravi izbruh slovenske planinske in alpinistične literature, od leposlovja (naj rečemo »umišljenih zgodb«) prek osebnih pripovedi in izpovedi do dokumentarnih poročil v razkošnih izdajah. Kako sodite, na kratko, o tej literaturi, in znamenje česa je po vašem mnenju?
Orel: Znamenje standarda, in to ne samo tistega, ki se ga veseli naš knjižni trg. Razkošna in zelo razširjena planinska knjiga je po svetu značilna že nekaj desetletij. Zdaj jo imamo tudi pri nas. Znamenje časa, bi rekel s frazo. Svet je odčaran. Tudi slovenski narodič je sorazmerno kar precej prispeval k temu. Tu dohitevamo nekaj, česar se veliki in večji narodi že dalj časa vesele, so pa tudi večji narodi od slovenskega, ki nimajo takih dosežkov, kot jih imamo v alpinizmu Slovenci. Med drugim – nedvomno znamenje, da je bila naša planinska politika po osvoboditvi pravilno začrtana, naša družba, ki jo je materialno omogočila, pa je sredstva dobro naložila. Upajmo, da bodo obresti dotekale še kam drugam, ne samo v grafična in knjigotržna podjetja.
Razgledi: Česa bistvenega vas nismo vprašali o Planinskem Vestniku, pa bi vas morali?
Orel: Namesto odgovora na to vprašanje naj se v imenu PZS zahvalim za vašo pozornost, ki ste jo izkazali njenemu glasilu s tem razgovorom.
Razgledi: Tovariš Orel, ali je kakšno slovensko planinsko območje, ki ga niste prehodili? Na kateri vrh niste splezali, pa ste hoteli ali želeli?
Orel: Stari doktor Tominšek je zadel: V hribe še zdaleč nisem mogel, kolikor sem želel in hotel. – S Slovenijo sem se kot hribovec še kar dobro seznanil, nekoliko tudi z Bosno, Črno goro in Makedonijo. V Dolomitih sem bil komaj trikrat, v avstrijskih Alpah sem spoznal le Gesäuse, Grossglockner in Grossvenediger, v Švici sem si ogledal nekaj dolin. Bil sem tudi na Kavkazu. Bolje, da ne naštevam natančneje. Želja je ostalo neizpolnjenih vsaj za poldrugo življenje, če res še velja, spričo avtoavioprometa in vertikalnih potegavščin, da bi moral ljubitelj gorskega sveta priti vsaj dvakrat na svet. Kaj vse pa bi obhodil po prvi resurekciji, ne bom našteval – bi imeli pri NR preveč težav z metiranjem te številke.
Razgledi: Nekateri ljudje, ko se pripehajo na vrh gore, zakolnejo od zadoščenja, da so premagalo napor ali nevarnost in da so izpričali moč, ali iz olajšanja, da je konec trpljenja; druge na vrhu stisne spoznanje, kakšno mrhovinarstvo zganjajo v dolini; spet tretji si rečejo metaforično (ali dobesedno), da so »blizu boga«; in še druge zalije občutek človeške majhnosti in minljivosti; tovariš Orel, kaj rečete, kaj mislite in kaj čutite v tistih trenutkih vi?
Orel: Molčim, gledam. Srečen sem. Rad bi imel ob sebi tiste, ki jih imam zares rad. S tem vprašanjem ste me bolj ganili kot presenetili.