Visoki jubilej najstarejše slovenske revije

(Objavljeno v reviji Gore in ljudje, Februarja 1995)

 

Prav na 46-letnico Prešernove smrti – 8. februarja 1895 – je izšla prva številka glasila Slovenskega planinskega društva. Planinski vestnik je bil ves čas zraščen s slovensko narodnostno problematiko.

 

Osmi februar – slovenski kulturni praznik. Jutri bomo slavili po vsej naši domovini. Praznujemo ga v spomin na dan, ko je naš veliki pesnik France Prešeren leta 1849 za vedno zatisnil oči.

 

Toda slovenski kulturni praznik bo zaznamoval še drug pomemben dogodek: prav jutri bo minilo natanko sto let, kar je zagledala luč sveta prva številka Planinskega vestnika, najstarejše slovenske revije, ki se je ohranila vse do današnjih dni. Dve leti potem smo Slovenci ustanovili svoje planinsko društvo in s tem dali vsem tistim, ki so stegovali kremplje po slovenskem ozemlju, jasno vedeti, da so naše gore slovenske, da bomo na njih sami gospodar.

 

V takšnem ozračju se je potlej 8. februarja 1895 rodilo glasilo Slovenskega planinskega društva. Revija je vseh sto let ohranila ime in format, le njen obseg se je večal. Prva leta je štel Vestnik največ 16 strani, v času največjega razcveta – pod urednikovanjem Tineta Orla – jih je imel celo 72; danes znaša Vestnikov obseg 48 strani.

 

ŠTIRI OBZORJA PLANINSKEGA VESTNIKA

 

Planinski vestnik je v svoji stoletni zgodovini doživel četvero povsem različnih obdobij: čas od ustanovitve do prve svetovne vojne, obdobje med obema vojnama, čas druge svetovne vojne in končno obdobje od leta 1945 do danes.

 

Od ustanovitve leta 1895 pa do začetka prve svetovne vojne je Vestnik predvsem spodbujal ljudi k širjenju slovenstva in jih bodril po ozaveščanju, da so Slovenci prav tako enakopraven in enakovreden narod, kot so drugi. Seveda so že tedanjo Vestnikovo vsebino dopolnjevala poročila o delu SPD – prvih devet let je vsak prvi član v družini samodejno prejemal Vestnik – naročnina nanj je bila vključena v društveno članarino. Že tedaj je vestnik bogatil slovensko pisano besedo – skratka, kot najstarejša slovenska revija se je krepko zasidral v slovenski narod.

 

Med obema svetovnima vojnama je Vestnik nadaljeval svojo literarno, zgodovinsko in kulturno poslanstvo. To je bilo še toliko pomembneje, ker je – po »zaslugi« Antante – med obema vojnama zasedala velik del slovenskega ozemlja Italija, medtem ko je bila zibelka slovenstva – Koroška – po nesrečnem plebiscitu leta 1920 dokončno odtrgana od matične domovine. Toda gore so ostale in bile ves čas trdna vez med Slovenci z obeh strani meje – tako s Korošci kot s Slovenci v Furlaniji-Julijski krajini.

 

V drugi svetovni vojni je Osvobodilna fronta razglasila kulturni molk med Slovenci – vendar je Planinski vestnik kljub temu tri leta izhajal. Toda ohranil je narodno čast, deloval je za Osvobodilno fronto in je sočasno izžareval hrepenenje po združitvi vsega slovenskega ozemlja.

 

Tako je bil Planinski vestnik vsa leta zraščen z narodnostno problematiko. In prav obe svetovni vojni sta vzrok, da šteje Vestnik ob svoji stoletnici šele 95. letnik: skupno pet let v tem obdobju namreč ni izhajal.

 

Današnja Vestnikova vsebina je kajpak bistveno drugačna od vsebine pred desetletji. Današnja vsebina zajema več člankov iz varstva narave, seriozni del vsebine tvorijo še članki in komentarji o uspehih slovenskega alpinizma, o varni hoji v gore, o vremenoslovju, Vestnik redno prinaša komentarska poročila o delu teles krovne slovenske planinske organizacije, njegove strani polnijo osebni, občasno močno čustveno obarvani zapisi planincev z njihovih doživetij v gorah, revija povzema pomembnejše članke iz svetovne planinske in alpinistične literature itd. Ob vsem tem pa se skozi Vestnikovo vsebino kot rdeča nit vrste tudi članki z izrazito kulturno tematiko. Sklepni del revije tvorijo vesti iz planinskih društev, na teh straneh so zapisi o delu in življenju posameznih vidnejših planincev idr. Vendar mnogi že leta sem očitajo Vestniku, češ da je v njem preveč alpinističnih člankov, čeprav smo Slovenci postali svetovna alpinistična velesila.

 

Za Vestnikovim krmilom se je v sto letih zvrstilo sedem urednikov. Anton Mikuš, dr. Josip Tominšek, dr. Arnošt Brilej, Tine Orel, Marjan Krišelj in Milan Cilenšek, sedanji Vestnikov urednik pa je Marjan Raztresen.

 

DELJENA MNENJA O VSEBINI

 

Današnji Planinski vestnik lahko pohvalimo in ga sočasno pograjamo; v novih razmerah se namreč še vedno »ni našel«. Vsak urednik mu je pač vtisnil svoj pečat, upajoč, da bo slovenska planinska srenja vsebino sprejela široko razprtih rok – kot v preteklosti. Žal ni tako. Naklada vestnika je celo krepko upadla. Vtem ko je znašala za časa Tineta Orla 6000, izhaja Planinski vestnik danes v nakladi nekaj več kot 4000 izvodov. Že res, da botruje razmeroma skromni nakladi tudi hud padec kupne moči prebivalstva; res je tudi, da so mnenja glede Vestnikove vsebine močno deljena; in končno je tudi res, da se na Planinski zvezi že desetletja pogovarjajo, da bi naročnino za Planinski vestnik vključili v članarino (kot je to pri Avto-moto zvezi Slovenije), pa iz tega ni nič.

 

Svojevrsten izraz je tudi odnos nekaterih planincev do svojega glasila. S hudimi obtožbami se skoraj redno spotikajo ob Vestnikovo vsebino; nekateri napadi na urednike in uredništvo so zavzeli že tolikšno razsežnost, da je bil sedanji Vestnikov urednik primoran o tem napisati celo redakcijski komentar. In morda bi tudi tu našli razloge, da se je v zadnjih desetih letih zamenjalo kar troje Vestnikovih urednikov.

 

A kljub vsem kritikam (neupravičenim in upravičenim) in kljub tudi nizkotnim udarcem, ki so jih morali in jih še morajo požirati uredniki zadnjih nekaj let, bo Planinski vestnik vztrajal. Zaman ob Vestnikovi 90-letnici – leta 1985 – častni predsednik PZS dr. Miha Potočnik ni dejal, da je »Planinski vestnik – če bi prišli slabi časi in  denarne stiske – zadnja postojanka in zadnji okop, ki bi ga pustili pasti«.

 

Naši najstarejši reviji ob njenem visokem jubileju vsekakor želimo, da bi še naprej vsak mesec razveseljevala slovenske planinske družine, in morda bo uredniški odbor le moral bolj prisluhniti  mnenju širše slovenske planinske javnosti in ustrezno spremeniti zasnovo Vestnikove vsebine; kdove – morda bi se tedaj na svojo revijo naročil (ali znova naročil) še marsikateri slovenski gornik. To vestniku vsekakor želimo, sočasno mu toplo čestitamo za njegov pomembni jubilej.

 

Milan Cilenšek