Osemdesetletni »Planinski vestnik«
(Objavljeno v Delu, 5. decembra 1978)
»Urednikovanje je nadaljevanje tistega, kar sem sam v hribih doživljal,« nam pripoveduje Tine Orel, profesor
LJUBLJANA, decembra – Že če bi bilo treba samo črkam, zlogom in melodiji njegovega imena najti prikladno mesto, bi ga človek prisodil planinam. Le s čim drugim bi se Tine Orel še bolje ujel.
Gorostasen da je, so včasih rekli za takšnega visokega moža, kakršen je on.
Po poklicu je profesor, po rodu planinec. Šestindvajset let pa glavni urednik »Planinskega vestnika«, mesečnika, ki izhaja že osemdeset let. V Planinsko zvezo Slovenije, ki je stara še dve leti več, je vpisan od leta 1931, »saj je škoda povedati, toliko let je tega«.
S konjem čez Krpanovo deželo
Takrat je veliko tega preplaninaril, presmučal in preplezaril, pa še vso Notranjsko je na konjih prejahal, ko je bil soldat na Blokah, »kaj ne bi, saj je to Krpanova dežela«.
Mesto urednika »Planinskega vestnika« so mu ponudili, ko je bil direktor celjske gimnazije. Zakaj prav njemu?
»Da bi bilo ceneje, » se smeje, »saj sem bil planinec in slavist!« zaradi česar še danes več kot petkrat prebere vsako številko vestnika: kot urednik, lektor, korektor …
Njegovo urednikovanje »je nadaljevanje tistega, kar sem sam v hribih doživljal in če bi ne bilo tega srečnega veselja, bi se bil že zdavnaj naveličal, posebno korektur.«
Toda predno je prevzel uredniško mesto, je vseeno šel po nasvet. »Če boste to sprejeli, v hribe ne boste več toliko hodili, mi je rekel dr. Josip Tominšek, ki je bil garač« in je urejal Planinski vestnik od leta 1908 do 1941.
In tako je tudi res bilo. Sicer pa je profesor Tine Orel delal še veliko drugih stvari. A ko jih začne naštevati, ostane le pri prvi, pri pisanju gledaliških kritik na primer, naprej se mu nenadoma ne zdi več naštevati ker misli, da to nikogar ne zanima.
Tako tudi ne dokonča tiste o slonu, ki da pogine v treh mesecih, če izgubi družico, o tem, kako sta z ženo nekoč opazovala tega debelokožca, kako nežno je z rilcem segel po bonbonu, »ne verjamete tega?«
»Tudi živali imajo pamet in živce,« pravi, »ne ravna prav, kdor je sam«, in, »ljudje smo kralji zveri, pa pustimo to.«
»Pohujšljive« smeri
Prav veliko časa za planine tako ni imel, ko je bila prva mladost mimo, »saj sem moral delo, kakršno je bilo moje, odsedeti; tega spotoma, ko greš v hribe, ne opraviš«.
Menda je nazadnje plezal po Triglavu Prusik-Szalayevo smer, »ampak koga to zanima.« Tveganja v hribih nekako ne priznava, kakšno prav nevarno steno imenuje kvečjemu »pohujšljivo«.
»Tvegali so tisti, ki so šli odkrivat Ameriko, kjer so jih čakali biseri in zlato. Kadar pa se nečesa lotiš in si pri tem zdrav v glavi in zdrav tudi telesno, to ni tveganje.«
O prijateljih, ki jih je izgubil tako, v gorah, prav tako ne govori. Ne reče niti, koliko jih je bilo.
»Seveda je to veselje, ko si na vrhu, evforija in samopotrditev, ampak to je v primeri s samopotrjevanjem šoferjev malo … Vsak bik zna pritiskati z nogo, pravim jaz.«
»Planinski vestnik« izhaja v nakladi 6000 izvodov in ima od leta 1961 enako dotacijo: pet starih milijonov. Njegovi sotrudniki, seveda tudi člani Planinske zveze, so ljudje najrazličnejših poklicev in različne starosti. »Tole dekle bi se zadnjič v gorah skoraj ubilo,« pravi urednik, ko jemlje iz mape popisane papirje, na katerih so tudi pesmice in ilustracije, »tale fant se je ubil,« reče, ko vzame v roke njegove fotografije zasneženih gora, »po tej steni je zdrsnil navzdol.«
Na leto se »obrne« pri njem približno sto avtorjev objavljenih člankov, sicer se pa ve, da so »planinci in plezalci navadno tudi umetniško zelo nadarjeni ljudje, pa najsi gre za pisanje, za glasbo ali za slikanje.«
Vsi smo izbranci-planinci
Veliko teh »sotrudnikov« se odreče svojim honorarjem, toda »naj jih še tako dajemo nazaj, finančne krize s tem ne premagamo.« Iz nje jih je še vedno rešila le Planinska zveza, organizacija, ki ima danes samo malo manj kot 100 000 članov.
»Vedno več ljudi hodi v hribe, treba je izravnati protislovja: več se vozimo, napornejša je rekreacija. In svet je za vse, ali ne, tudi gorski svet. Samo da se morajo tisti, ki prihajajo gor podrediti nekim normam. Ne, pravi planinci niso nikakršni izbranci, plemiči, ki bi jim toliko ljudi povzročalo glavobol. Vsakdo je lahko planinec, tudi tisti, ki lazi po dolenjskih gričih in vmes popije še malo cvička, da je njegovo planinsko zadovoljstvo popolnejše.«
S svojimi študenti in prijatelji je pred mnogimi leti pomagal s prostovoljnim delom zgraditi osem planinskih koč in v takšen idealizem verjame še zdaj, ker »kdor ne ve, kaj je fizično delo, znoj na nosu, nima splošne izobrazbe; pa naj športnik še toliko znoja prelije, ta znoj ni toliko vreden kot tisti, ki ti stopi na čelo zaradi dela.«
Kaj pa drugega, seveda smo ljudje planin, »saj imamo v Alpah dve nacionalni meji, od katerih je ena zelo vroča,« pravi Tine Orel, »v Alpah od nekdaj bijemo svoj boj za obstanek:«
Vesna Marinčič