(Prepis rokopisa!)
Profesorja Tineta Orla sem spoznal leta 1958, ko sta se v Celju združili dve gimnaziji, 1. In 2. državna gimnazija, kot se jima je reklo.
Leta 1958 je bila izvedena šolska reforma, ki je izpostavila enotno osemletno osnovno šolo in gimnazijo omejila na 4 razrede, torej so v gimnazijo šteli le bivše višje razrede. Tako smo gimnazijci v jeseni iz 5. razreda namesto prehoda v 6. razred bili ponižani v 2. razred. Doletela pa nas je še ena pomembna sprememba. V jeseni nismo več odšli v našo gimnazijo, ampak v prelepo stavbo dotedanje 1. gimnazije, ki je sedaj postala edina gimnazija v Celju. Nas dijake 5. A razreda bivše 2. Gimnazije so pri združitvi poimenovali 2. F razred, ki je bil zadnji med paralelkami, čeprav smo se imeli za precej dobre in smo to tudi v resnici bili.
Ob združitvi dijakov in učiteljskega kadra smo dobili k sreči popolnoma nove profesorje, tiste, ki so do tedaj poučevali na 1. Gimnaziji. Bili so mnogo boljši, vsaj večini nam so se zdeli.
V začetku novega šolskega leta nas je prišleke iz druge šole nagovori novi ravnatelj prof. Tine Orel. Takoj smo opazili njegov prijazen res prisrčen pedagoški odnos. Potrdilo se je, kar so nam govorili naši kolegi iz 1. Gimnazije. Vedeli smo, da se je rodil v Trzinu kot sin železničarja, da je hitro diplomiral in da je že pred vojno poučeval na celjski gimnaziji. Kljub skromnemu socialnemu poreklu je bil rojen gospod. Toda gospod odločnega obnašanja in prijaznega značaja. Kljub temu je po vojni, ko takšne lastnosti niso bile cenjene, postal leta 1949 ravnatelj celjske gimnazije.
Poleg strokovne slavistične usposobljenosti in pedagoškega erosa je bil Tine Orel znan kot športni in kulturni delavec. Po vojni je postal predsednik Planinskega društva Celje in leta 1949 za celih 30 let urednik Planinskega vestnika.
V svojih ravnateljskih letih je pokazal veliko politično modrost, zrelost in tolerantnost, kar je črpal verjetno še iz svoje študentske idejno politične orientacije, ko je bil pripadnik krščanskih socialistov. V času svojega ravnateljevanja ni na gimnaziji zganjal nobene komunistične propagande in v profesorski zbor sprejemal tudi profesorje nekomuniste.
Z ravnateljem Tinetom Orlom se je naš razred zelo pogosto srečeval vsa naslednja tri leta, kajti naš razred je bil lociran v pritličju zraven ravnateljevega stanovanja. Tako je mnogokrat ubral do ravnateljske pisarne bližnjico mimo našega razreda. Včasih nas je zasačil, ko smo na hodniku pred razredom igrali nogomet in ga je kdo mimoidočega spregledal in pošteno brcnil, kot se za nogomet spodobi. Ni nas avtoritativno okregal, ampak predlagal, da ga kdaj povabimo na svojo igro ven na igrišče.
Res je imel z nami izredno prijateljski odnos, kljub temu, da je bil v zbornici med kolegi prava avtoriteta. To sem doživel z lastno izkušnjo. Včasih je namreč prišel nadomestiti kakšnega odsotnega profesorja slovenščine, filozofije ali nemščine. Pri prvih dveh predmetih je dobil o meni vtis, da sem odličnjak, ker sem ta dva predmeta in še nekatere druge res dobro znal. Potem pa je enkrat nadomeščal pri uri nemščine, kjer pa sem bil mnogo slabši. Dal mi je brati nek nemški tekst, ki sem ga pošteno zajecljal. Bil je zelo presenečen nad svojim »domnevnim odličnjakom«. Rekel mi je , bolj v šali, da berem kot bi pobiral krompir. Vprašal me je, kako je to mogoče. Zlagano sem mu odgovoril, da se s profesorico ne razumeva, da verjetno ne zna učiti. Imel sem nek dober argument, ker sem imel predhodno leto pri eni drugi profesorici oceno prav dobro.
Obljubil je, da se bo pogovoril s profesorico, ki se je hudo pritožila čezme, češ, dajo ignoriram, kar pa ni bilo čisto res. Ravnatelj me je poklical k sebi in mi lepo prijateljsko svetoval, da naj imam do profesorice spoštovanje, ker ona dobro obvlada stroko, da pa je že malce v letih in zato nervozna ter da bi jaz lahko pokazal malo več razumevanja in se malo bolj potrudil pri tem predmetu. Tako se je potem tudi zgodilo in pozneje sem spoznal njegovo veliko človeško in pedagoško modrost.
Za mojo pripravljenost in spremembo me je nagradil z imenovanjem za slavnostnega govornika na gimnazijski proslavi v Narodnem domu za dan republike 29. novembra.
S Tinetom Orlom sem se srečal potem zopet po 16. Ali 17. Leti na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer sem bil od leta 1975 profesor za občo zgodovino. Kakšno leto pozneje, ko sem že doktoriral (to je bilo takrat še pomembno, cenjeno dejanje!), sem se srečal s Tinetom Orlom, ki je postal profesor za estetiko slovenskega jezika na Oddelku za slovenščino.
Lepo sem ga pozdravil z besedo ravnatelj. Bil je zelo vesel, da sem se ga tako spomnil. Presenetil pa me je z vljudnim spoštljivim vikanjem, kar v času njegovega ravnateljevanja ni bila navada. Poudaril je, da si to zaradi svojega dela in ugleda zaslužim. Odvrnil sem mu, naj ne počne tega, da bo on zame vedno moj dragi spoštovani ravnatelj. Nato pa je on predlagal,
da se kot kolega tikava in da sva prijatelja.
Tako je bilo v nekaj naslednjih letih.
In zelo me je pretresla novica o njegovi nesrečni smrti na otoku Lošinju.
Tine Orel mi je za vedno, tudi, ko sem se sam ukvarjal z raznimi problemi šolstva, ostal vzor odličnega, prijaznega in spoštovanega gimnazijskega ravnatelja in profesorja.
Prof. dr. Janko Prunk, Ljubljana