Uvodna beseda v letnem poročilu I. gimnazije v Celju za šolsko leto 1951 / 1952

 

100-letnica popolne celjske gimnazije se je skoraj pridružila 500-letnici celjskega mesta. Za življenje našega mesta pa tudi za življenje našega naroda je bila ta šola pomembno torišče splošne izobrazbe. Zato je prav, če smo se odločili ravno za to častitljivo obletnico izdati prvo »Izvestje« po osvoboditvi. Z njim izročamo javnosti sicer suhoparen,  a vendarle zgovoren opis šolskega in izvenšolskega dela, podatke, ki jih kronist sicer le s težavo dobi.

 

Tako poročilo zavaruje najdragocenejše arhivalne elemente s tem, da jih izroča v roke tisočerim posameznikom, v poročilih, ki posegajo v svojih uvodih tudi v življenje od leta 1945 do leta 1951, pa je bolj ali manj razvidno tudi življenje enega najstarejših srednješolskih zavodov v Sloveniji od osvoboditve do konca šolskega leta 1951/52.

 

Poročila govore o tem, koliko je utrpela gimnazija med vojno. Marsikaj, kar je izginilo iz učnih zbirk in sredstev, je spet v naših kabinetih, marsikaj pa doslej ni bilo mogoče nadomestiti. Vendar lahko z veseljem ugotavljamo, da so učila in učna sredstva v primernem izboru in zadostnem številu na razpolago. Pouk normalno poteka, čeprav šteje gimnazija 29 oddelkov s 1013 učenci. Število učencev je iz leta v leto raslo in kljub večjemu številu podeželskih gimnazij ne kaže, da bo začelo upadati. Celjska gimnazija je še vedno največji učni zavod obširne Celjske kotline. Učenci prihajajo iz pokrajine, ki sega od Logarske doline do Sotle, od Velenja do Zidanega mosta, od Poljčan do Vranskega.

 

Pred vojno je bilo število učencev na zavodu še višje; leta 1939 so se osnovale na njej klasične vzporednice. Štela je 1332 učencev z 32 oddelki. Profesorski izbor je štel tedaj 61, danes šteje pri 1013 učencev 42 profesorjev, če štejemo tudi honorarne nameščence, ki nimajo polne zaposlitve. Samo iz primerjave teh številk je razvidno, kolikšno delo je opravilo učno osebje v preteklem šolskem letu in v letih po osvoboditvi, ko je bil personalni položaj na gimnazijah včasih še zagatnejši.

 

Kljub težavam, ki jih premagujemo, se profesorski zbor trudi, da doseže visoki in lepi cilj, ki ga šola ima: da bi čim bolje pripravili srednješolske rodove, ki leto za letom odhajajo iz zavoda, za službo narodu in človeštvu. Z njimi hočemo okrepiti moralno in intelektualno moč, kulturne in politične temelje slovenskega naroda, vodeč šolo na treh idejnih osnovah: na ljudski revoluciji, graditvi socializma in na podedovanih pozitivnih pridobitvah v šolstvu in kulturni sploh.

 

Vemo, da s to knjižico ni mogoče prikazati vsega zunanjega in notranjega dela v šoli, kaj šele dela mladih ljudi, ki v osmih letih iz otroka dozore v razgledanega abiturienta. Tudi ni mogoče niti od daleč prikazati dela učiteljev, ki mladini nudijo oporo v rasti in jo z izobrazbo in omiko vodijo v življenje.

 

S to publikacijo se spominjamo bivših profesorjev in učencev tega zavoda, med njimi na prvem mestu tistih, ki se njihova stopinja na težki poti našega naroda močneje pozna; spominjamo se s posebno pieteto tistih profesorjev in učencev, ki so dali življenje za našo svobodo v narodnoosvobodilni borbi. Pozdravljamo pa s to knjigo tudi vse dosedanje abituriente naše gimnazije. Če jim pride v roke, jim želimo, da se za hip zamaknejo v srečna leta mladosti, ki so jih preživeli v njenem okrilju.

 

Tine Orel, direktor