(Objava v Turističnem vestniku leta 1967)
Po letu 1952, t.j. po ustanovitvi turističnih zvez in vrhovne turistične družbene organizacije, nam je bilo - vsaj načelno - kmalu jasno, da o turizmu ni mogoče govoriti, če mu ne dajemo tudi kulturne vsebine, ali bolje, če ga ne pospešujemo tudi z vsem, kar pojmujemo pod turistično kulturo.
V dejanjih pa ni bilo tako. Medtem so potekla leta in v zadnjem času smo doživeli tudi sorazmerni turistični "boom", pričakujemo pa njegovo nadajlno rast; v tem letu, ki je oklicano kot leto turizma pa napovedujemo pravo "eksplozijo" turizma, t.j. tako silovito povečanje turističnega prometa, ki naj bi nas mahoma postavilo med najbolj obiskovane dežele na svetu. Istočasno pa beremo v letošnjem poročilu TZS še vedno apologetično usmerjeno besedo o kulturi in turizmu, češ, jasno je, da se "naša turistična ponudba ne more omejevati samo na hotelsko posteljo, ampak jo moramo obogatiti tudi s celotnim kulturnim potencialom naše družbe". Dokument govori o tem, da morajo kultura oziroma njene inštitucije sodelovati v turizmu. "Gledališča, muzeji, galerije, glasbene in druge ustanove bi morale na svoj način prispevati k turističnemu dogajanju".
V našem družbenem turističnem delovanju gre torej še vedno za to, da bi se kulturi vendarle priznalo pomembno mesto v ekonomski turistični ponudbi, na drugi strani pa za samostojno uveljavljanje kulturnega dogajanja v turističnem prometu, s katerim bi se kultura samostojno z lastnimi sredstvi pojavila na turističnem tržišču in se s tem družbeno še bolj aktualizirala. Oboje je v zadnjih letih naletelo na težave. Turistični in kulturni delavci so razmeroma lahko prišli do soglasnih sklepov in resolucij o kulturnem urejanju pokrajine, o turistični preobrazbi dežele, o turistični vzgoji prebivalstva in turističnih delavcev in še o marsičem, v praksi pa so tako prvi kot drugi ugotavljali vrsto ovir in zamud, napak, prekrškov in zmot, ki so kalile organsko sožitje turizma s kulturo ali kulture s turizmom. Največkat v to sožitje in sodelovanje posega s trdo roko pomanjkanje denarja. V sedemletnem načrtu za razvoj turizma je bilo to zelo očitno. Značilno zanj je bilo, da kulturi ni prisojal tistega pomena v turističnem gospodarstvu, ki ji po veljavni ekonomski teoriji gre. Načrtovalec je videl predvsem turistično izgradnjo turizma samo po sebi, ki pri nas spričo potreb po novih turističnih objektih, po razširitvi tehnične baze terja dokaj večja sredstva, kot jih imamo pri roki. Ni čuda, da je načrt, ki je nastal pred nekaj leti, odmeril kulturi premalo prostora celo tam, kjer aktualizacija kulture v turizmu niti ne terja velikih investicijskih sredstev.
Seveda so k temu prispevale svoj delež tudi pomankljivosti v presojanju turizma kot gospodarske panoge in pa dejstvo, da je zaradi tega težko natančno izraziti pravo družbeno vlogo turizma in obenem gospodarski učinek turističnega prometa.
Ker ne moremo govoriti o izgradnji turističnih centrov in o modernizaciji turizma, ne da bi hkrati govorili tudi o kulturi, o popolni preobrazbi turističnih krajev in o kulturni urejenosti celotne dežele, je treba v isti sapi povedati, da prav pojmovana in zasnovana turistična izgradnja nujno pospešuje tudi kulturno tvornost, zastavlja in razrešuje vrsto kulturnih problemov in v sodobnem svetu terja in obenem omogoča dvig kulturnega in splošnega življenskega standarda. Narava te življenske povezanosti med kulturo in turizmom je taka, da sama po sebi tirja obe strani k vzajemnemu sodelovanju in medsebojnemu upoštevanju. Pustimo ob strani turistično omiko prebivalstva in turističnih delavcev, saj spada to v abecedo, v prvi plan psiholoških pogojev, ki so potrebni za turistični razmah. Ni nam treba naštevati vse tiste elemente splošnih in posebnih receptivnih pogojev, ki morajo imeti vsi svoj formalni kulturni predznak in svoj kulturni standard. To se danes tudi pri nas obravnava kot samo po sebi umevna nujnost, ki smo ji tu bolj, tam manj kos, ali pa si vsaj prizadevamo, da bi ji bili. Zapišemo naj le dve, tri besede o nekaterih večjih problemih turističnega napredka naše dežele, ki terjajo trdno kulturno opredelitev in kulturno stališče. To še posebej v pokrajini, kakršna je Gorenjska, ki ima sorazmerno največje turistično izročilo in je po vojni prva obnavljala turistični promet in ga v zadnjih letih sorazmerno naglo modernizira in krepi.
Tu gre na prvem mestu za varstvo pokrajine, njeno ureditev in oblikovanje v njej, s stališča turistične ekonomike za smotrno gospodarjenje z naravo in njenimi dobrinami, saj je povsem urejena turistična dežela tista, ki je urejena najbolj skladno, umno in razumno, kadar je sama s seboj skladna, to je, kadar njen razvoj organsko raste iz preteklosti v prihodnost. Za sedanjost odgovarjajo vsi, ki kakorkoli posegajo v naravo in njeno izrabo, v njeno ureditev, v urbanistični program, v regionalni načrt. Kaj vse bi lahko ob tem navedli! Pomislimo samo na nenačrtno oblikovanje starih gorenjskih vaških naselij, na nove gradnje in prezidave, ki so šle mimo občutljive roke urbanista, mimo strokovnega prizadevanja zoper kič in so zato v nasprotju z avtohtonostjo naših starih bivališč, tako dragocene pri urejanju modernih turističnih centrov. Ker je ta pokrajina majhna, tako rekoč vsa v mejah, od Mrzle gore nad Okrešljem do Petelinjka nad Ratečami, je izraz njene samobitnosti pri sanaciji starih naselij in oblikovanju novih toliko večja vrednota.
Ali nismo prav tam, kjer smo največ zgradili, v krajih, ki so se najbolj razvili, najbolj prezrli naš značilni ambient, da se nismo prav nič ravnali po ljudskem izročilu v prilagajanju na našo pokrajino, bodisi pri celotni zasnovi novih naselij, bodisi pri posameznih gradnjah? Oboje pa je s stališča turizma potrebno. Zanosne sodobne perspektive se v turistično urejeni deželi ne smejo odrekati domačijstvu in njegovi kulturi. Naj posebej omenim urbanistični program Velike planine, sprejet in veljavno potrjen, narejen po skladnem odnosu starega in novega. Komaj se je dobro uveljavil, že se pojavljajo nasprotniki, ki bi ga radi z brezobzirnimi novimi gradnjami razvrednotili. Koliko pa smo pozidali in prezidali od Domžal do Bleda, ne da bi se tak spor sploh sprožil in razsodil tako, kot terja občutek za kulturne vrednote!
Za turizem in kulturo je izredno važno ravnanje s spomeniškim fondom. Ni vseeno, kako ga varujemo in ohranjamo, s stališča turizma pa še posebej, kako ga postavljamo na ogled. Naši konservatorji so v glavnem opravili topografsko delo, se dogovorili za prednostni red pri konservatorskem delu, ni pa prišlo do načrtnega sodelovanja med njimi in turizmom, premajhen je bil kulturni fond, da bi bil kos številnim potrebam. Tako so akcije ločene od splošne turistične izgradnje in se slabo vključujejo v splošno podobo pokrajine. Pravzaprav v naši splošni turistični propagandi še čakamo na smiseln kulturni itinerer, ki bi turista vezal na obisk številnih spomenikov različnih kategorij in mu zlahka nudil kulturni program za daljši čas. Slabo nam gre od rok, naj že začnemo s kulturne ali turistične strani. Pravzaprav pa bi morali, povezani z enakimi interesi, delati z roko v roki in "krivi dokaj zamud" odpravljati vzroke in posledice zamud. Kulturni itinerer gorenjske pokrajine, razdeljen na tri, štiri področja, je gotovo ena od prvih nalog kulturnih in turističnih delavcev. Seveda pa terja turistična obravnava kulturnih spomenikov še vrsto drugih ukrepov: turistično opremljenost, vključitev v promet, ureditev ambientov itd. V tem tiči veliki socialni pomen turizma. Šele tedaj, ko ga začnemo uveljavljati, v resnici posegamo po vseh njegovih ekonomskih in družbenih učinkih. Seveda se samo strokovno ovrednotenje spomenikov ne more uveljaviti, ne da bi upoštevali potrebe, rentabilnost in dinamiko razvoja. Tu so seveda možne razprtije in navskrižja. Še tako velika sredstva za konserviranje spomenika so utemeljena, če za to govori gospodarski račun. Ni pa to edini utemeljitelj konservatorske dejavnosti. Spričo velike razpršenosti naših kulturnih spomenikov je seveda vprašanje sredstev toliko kočljivejše, zaradi majhnega kulturnega fonda pa toliko težje.
Naj omenim še velike gradnje, nujne za turistični napredek in splošni standard. Nekateri vidijo v njih zgolj negativni poseg v naravo. Tudi veliki tehnični objekti so lahko lepi, izraz estetske kulture in občutka za prilagajanje na okolico. Seveda terja to včasih velika dodatna sredstva. Tu mislim predvsem na naše gozdne ceste, ki so lahko zelo pomembne za turistični napredek, če ne upoštevajo samo ožjih gozdarskih interesov za napredno gospodarjenje z gozdovi. Naše gozdne ceste ostajajo večkrat napol dodelane, nimajo prave širine, potrebne za gostejši promet, nimajo dokončno urejenega spodnjega nagiba itd. Tudi naš vertikalni promet v gorah bo najbrž v bližnji bodočnosti terjal večje posege v prirodni smuški relief. Terenske adaptacije, izseke, useke, poseke, morda celo predore bomo morali opraviti obzirno, to je tako, da tudi poleti posegi ne bodo bodli v oči.
Morda spada sem opomba glede zajezitev, s katerimi si prizadevamo ustvarjati umetna jezera. V tem je veliko naporov in sredstev, velja pa zanje isto, kot za vse velike gradnje v naravi. Ni dovolj, da nastanejo, treba je tvegati zanje še dodatna sredstva za čim prirodnejšo prilagoditev okolici. Pri jezeru je prav tako važen breg kakor voda. Še tako lepa zelena voda ni več lepa, če je zajezitvena stran zanemarjena, v prehudem navzkrižju z okolico itd. "Kar tu prerahljajmo z rokami, z nogami poteptamo".
S stališča turizma velja vse zgoraj povedano tudi za narodne parke in rezervate. Kulturna vrednost turizma raste, čim bolj in čim bolje imamo te stvari urejene. Kako počasi nam je šlo to od rok pri Triglavskem narodnem parku! In koliko nas še čaka dela prav na tem področju, bodisi glede razširitve, bodisi glede uveljavljanja ukrepov, metod, režima itd. Razvoj škofjeloškega muzeja na prostem pri tem ni na zadnjem mestu.
Naj končam s problemom gorskih kmetij, s katerim se prav zaradi turističnega razvoja po vojni intenzivno ukvarjajo v sosednjih alpskih deželah. Presojajo jih kot zgodovinske spomenike, kot gospodarske organizme, ki bi se s turizmom kot komplementarno panogo lahko obdržali tam, kjer so, če jim olajšamo zvezo z dolino s cestami, žičnicami, telefonom. Štejejo jih za bistven element lepote gorskega sveta, za njegovo pestrost in splošno podobo pokrajine. Presojati pa jih moramo tudi kot važen del naše nacionalne poselitve, saj so naše alpske samine v višinah od 600 do 1300 m posejane večji del na naših mejah in predstavljajo stoletno tvornost naših kmečkih družin. Kmetijska, živinorejska, gozdarska in turistična proizvodnja bi utegnila marsikje zadržati "beg v mesto", zaslužila pa bi tudi s kulturnega stališča vsaj toliko pozornosti, kakršno opazimo pri sosedih, ki imajo take kmetije na manj izpostavljenih, neogroženih položajih.