(Objavljeno v Delu, 9. februarja 1973)
Danes praznuje v Ljubljani šestdesetletnico prof. Tine Orel, pedagoški in kulturno-prosvetni delavec, publicist in urednik ter dolgoletni planinski odbornik in turistični delavec. Kot planinec od mladih nog, se je z alpinistično dejavnostjo in smučanjem ukvarjal že pred vojno. Zaradi napredne usmeritve pa kot profesor ni mogel dobiti službe. Med NOB je bil kot sodelavec OF preganjan in večkrat zaprt.
Po osvoboditvi je bil do leta 1963 ravnatelj celjske gimnazije, nato pa ga je službena pot pripeljala v Ljubljano. Potem ko je urejeval Turistični vestnik, je prevzel mesto direktorja Zavoda za prosvetno-pedagoško službo, kjer je ostal do konca leta 1968. Kot samostojen svetovalec za učbenike na republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo je leta 1970 prišel na Zavod za šolstvo in tam vodil oddelek za učbenike za osnovne in srednje šole. Zdaj poučuje na pedagoški akademiji v Ljubljani.
Tik pred vojno je postal odbornik celjske podružnice SPD, po vojni pa je bil 16 let predsednik PD Celje. V tem času so zgradili Mozirsko kočo na Golteh, Dom v Logarski dolini, Frischaufov dom na Okrešlju in Kocbekov dom na Korošici. Kapaciteta prenočišč v teh kočah in število članov se je glede na stanje pred vojno podvojilo, oziroma potrojilo. Kot predavatelj na alpinističnih in mladinskih tečajih ima jubilant velike zasluge za razvoj planinske in alpinistične dejavnosti v Celju in vsej Savinjski dolini. Od leta 1947 do 1960 je bil tudi član GRS. Kot planinski organizator in mentor mladine je vsa povojna leta vodil po več izletov mladih v gore, sodeloval pri organizaciji štafet mladosti, dal pobudo za Herletov spominski smuk, za pohod Po poteh XIV. divizije in to tudi izvedel. Ob vsej planinski dejavnosti je bil tudi predsednik stalne turistične konference v Celju in 11 let tudi podpredsednik Celjske turistične zveze.
Posebej velja omeniti njegovo delo urednika Planinskega vestnika, ki ga opravlja že 24. Leto in v glasilu združuje tvorno delo z vseh področij planinske organizacije, sam ureja razglede po svetu in navezuje na glasilo številne sodelavce.
Vidno je njegovo delo tudi pri urejanju izbranih spisov prof. Avčina v knjigi »Kjer tišina šepeta«, Mlakarjevih »Iz mojega nahrbtnika«, Kugyjevih »Julijskih Alp v podobi«, dr. Potočnikovih »Srečanje z gorami«, zbornika »Življenja v naravi«, »Planinskega berila«, bibliografije »Gore v besedi, podobi in glasbi«, druge izdaje »Vodnika po slovenskih gorah« in prevoda Tichyjeve »Himalaye«.
Kot načelnik propagandne komisije je dal pobudo in pomagal pri razstavi Slovenske gore v podobi v Slovenj Gradcu in pri koncertu ob proslavi 70-letnice PZS v Slovenski filharmoniji.
Za planinske zasluge je leta 1971 dobil Bloudkovo nagrado, najvišje republiško priznanje na področju telesne kulture in številna jugoslovanska in slovenska planinska odličja ter državna odlikovanja.
Tone Strojin